Do tretjega nadstropja poplave ne pridejo,kajne? 

Včeraj sem doma doma (naj tistim, ki še ne veste, povem, to je manjša hiška na obrobju Ljubljane) skeptično opazovala poročanje o vremenskem stanju na obali. Ni me bilo strah poplave, saj midva garaže tam (tu pa tistim, ki ne veste tudi tega, povem, da od januarja 2023 živiva tudi v Trstu) nimava, živiva pa v tretjem nadstropju, tako da … ajde, do tja najbrž ne bodo segli tudi najhujši nalivi združeni z vrhuncem plime. Me je pa malce skrbelo za balkon, ki sem ga poletno brezskrbna pustila v veri, da čez štiri dni pridem zalit vse vode željne bilke in pa motor, ki ga puščava kar na ulici. 

Apokalipse ni bilo.

Danes sva se odpeljala pogledat kaj dogaja in malce po dvanajsti s strahom spuščala po hribu navzdol in s pogledom iskala kakšne pol metra stoječe vode, po katerem sva včeraj v poročilih videla voziti avtomobile in broditi ljudi. Nooo, razen mokrih ulic in kar precej močnega naliva, ki je pral po najinem avtu, nisva videla nič bolj nenavadnega, še manj apokaliptičnega.

Ok, 200 kilska mrcina na dveh kolesih je zagotovo preživela, se mi je odvalil kamen od srca, zato sem tastarga kar pustila naj gre sam preverjat motorizacijo, sama pa jo odkurila v stanovanje.

Trgatve zdaj zagotovo ne bo.

Že pri vhodu sem videla do balkona. Oljke, ob katerih sva se ravno prejšnji teden veselila, ko sva zagledala majhne sadove, niso več zastirale pogleda iz kuhinje.

Kaos! Prevrnjene lončnice, oljke na tleh, razbiti keramični lonci, večina cvetja skoraj utopljenega v litrih vode, ki je dva dni stala v posodah. 

Ja, ja, ravno sva jih nabavila. Nova drevesa, novi lonci … in moja nova obsedenost z rastlinjem – če nič drugega, je bilo potrebno iti v Trst zalivat rože … pa saj veste, kako to gre, če želiš imeti zelenje okrog hiše, na balkonu ali v stanovanju. Skorajda več dela kot s psom, le da rož vsaj na sprehod ni treba vodit.

In to kar v gmašnih cunjah.

Vem, nimam kaj jamrat, zagotovo smo jo odnesli bolje od kar nekaj Slovencev, ki jim je poplavilo hiše, delavnice, odneslo avtomobile, uničilo pohištvo in premočilo nešteto spominov shranjenih v albumih, knjigah in zvezkih. In tudi ne. Sploh ne jamram. Ravno o tem sem razmišljala, ko sem takoj kar v “gmašni” obleki … pač tisti, v kateri sem se zjutraj veselo in ponosno pogledala v ogledalo, začela iskati krpo, metlo in lavor.

Šit hepens.

Jokanje in jamranje ne pomaga. Šit hepens. Vedno in povsod. V boljših družinah vsaj enkrat dnevno. Nooo, jaz sem bolj pri ta zaprtih pa malo manjkrat. Vsaj kar se tistega dnevnega tiče, me življenje bolj špara, ne vem pa, kaj naj rečem o tistem, kamor spadajo takšne poplave in ostali življenjski “razturi”.

Sama sem imela kar nekaj osebnih zdravstvenih “poplav” … morda kar povodenj.

Ob namakanju krpe v lavor sem razmišljala o “poplavah”, ki so me zasegle leta 2010 in me niso izpustile vsaj do 2012, če ne morda še dlje.

Pred tem v skrbi za svoje zdravje nisem ravno pretiravala, a zanemarjala ga tudi nisem, zato so bili “udarci” ob določenih diagnozah in spoznanjih, kar boleči.

Prva klofuta je bil nasvet zobozdravnice, da poruvamo 8 mojih zob. Kaj, kako? Zakaj? Zobje ne zrastejo nazaj! Jokala.

Zamenjala zobozdravnika, ta pa je zadevo razširil na 12 in ker je zadevo potrdil še en, sem pač pristala. 

Jokala sem kakšnih 15 minut.

Jokala sem tudi, ko sem izgubila že toliko las, da je bil čas za britje. Prvi pogled v ogledalu po mojem najbolj drastičnem frizerskem posegu je bil hujši od pogleda na današnji balkon, verjemite mi.

Ko sem po pregledu pri proktologu, v avtu brala svoj izvid in guglala “ulcerozni kolitis”, sem se kar tam zjokala od obupa. Kronična bolezen. Zajeb na celi črti. Zdelo se je, da poti nazaj ni.

Kaj pa “čarovniki”?

In nekaj mesecev kasneje so mi povedali, da v moji že tako šibki ščitnici tiči nek gomolj, ki bi ga bilo potrebno odstraniti, Takrat sem bila že vajena dobivati udarce … ne, ne boste me, gomolja se bom rešila drugače, gremo se alternativo in obiskat vse možne “čarovnike”. Optimistično sem se po nekaj mesecih spet odpravila na ultrazvok. Gomolj je rasel. Čarovnija ni pomagala. Naaa, pa sem spet jokala. Spet kar v avtu.

Ni kaj, metlo je treba prijet v roke!

Kaj sem naredila z balkonom? Ja, metlo v roke in pometla svinjarijo, ki se je zgodila. Nima vica jamrati, preklinjati vreme, kemtrejle, vlado, Ruse in Kitajce. Nič od tega ne bo pospravilo mojega balkona! Tako tudi nič ni vrnilo mojih zob, las, ozdravilo črevesja in odstranilo gomolja. 

Tudi tam sem morala sama prijeti za metlo in počistiti sranje.